V ponedeljek, 10. februarja, je v Ljubljani potekala izraelsko-slovenska investicijska konferenca. Glavni pobudnik in organizator dogodka je bil Kemijski inštitut, z veliko mero pomoči s strani Slovenskega veleposlaništva v Izraelu. Ne zgodi se vsak dan, da ima človek priložnost poslušati in kramljati z Nobelovim nagrajencem iz leta 2011 in kandidatom za naslednjega predsednika Izraela. Dan Schechtman ni prišel v Slovenijo, da bi nas poučeval o kvazi kristalih, na področju katerih je prejel prestižno znanstveno nagrado, temveč je prišel delit z nami lekcije o tem, kaj potrebujemo kot država, da omogočimo razvoj podjetniškega ekosistema.

Mnogokrat sem že poskušal prenesti dobre prakse s področja start-upov ter tveganega kapitala iz te nemirne sredozemske države v Slovenijo, pa vedno naletel na isti iz/odgovor: ne moremo se primerjati z njimi, pri njih gre za unikatno mešanico vere, kulture in geopolitičnega položaja, kar jih dela neprimerljive s Slovenijo. Deloma se seveda s tem strinjam, kot tudi ni mogoče preslikati katerega koli drugega ekosistema k nam, saj vedno naletimo na okoliščine, ki jih pri nas ni. Pa vendar me vsakič znova zmoti ta slovenska drža, ko se na vse kriplje poskuša najti razlog, zakaj se nečesa NE da storiti. Dan je verjetno presenetil večino zanimivo zložene mešanice poslušalcev (od najvišjih politikov do nekaj start-upov, pa veliko znanstvenikov in predstavnikov javnih ustanov) s svojim predavanjem, v katerem se seveda ni opiral na tezo, da za 60 odstotki vseh izraelskih start-upov stojijo varnostne sile, ravno tako ni izpostavil nekaterih drugih dejstev, ki pomembno vplivajo na razvoj visoko tehnološkega podjetništva v Izraelu. Je pa izpostavil par načel, kjer imamo v Sloveniji vse pogoje, da se jih držimo in ki bi pomembno vplivala na razvoj dogodkov na tem področju pri nas.

Pa naj naštejem samo nekaj njih, ki so po moje ključna: začel je z najtežjim – NO CORRUPTION! (brez korupcije). Korupcija je rak vsakega ekosistema, ne samo podjetniškega. Spodjeda zaupanje in v primeru podjetništva je zaupanje nujno potrebno. Obrazi v prvi vrsti poslušalcev so se ob tem kislo nasmehnili, ne verjamem pa, da bodo kaj dosti naredili, da bi to težavo odpravili. Zatem je izpostavil vlogo javnih in zasebnih raziskovalnih institucij. Slednje bi se morale približati trgu, najti pomemben del svojih prihodkov tudi v komercializaciji znanja, ki se ustvarja na njih in se ne ozirati samo proti vreči proračunskega denarja. Če si pogledamo največje in najbolj uspešne univerze na svetu, jih večina ogromno denarja prisluži s komercializacijo intelektualne lastnine. Pri nas se sliši to kot bogokletno, saj se te institucije predvsem ukvarjajo z bazičnimi raziskavami in ljudje, ki razvijajo znanje na njih, se le redko kdaj vprašajo, koliko je moč s tem znanjem zaslužiti na prostem trgu. Izraelski sogovornik mi je po predavanju dal zelo preprost recept za to, da bi spodbudili raziskovalce v podjetniško razmišljanje – zmanjšajmo njihove prihodke iz javnih virov.

Kot tretji pomemben dejavnik je dr. Schechtman izpostavil vzgojo mladih. Od vrtca dalje naj se zavedajo, da so sami kreatorji svoje usode in naj ne čakajo na to, da jim bo kdo dal službo in plačo, temveč naj stremijo k temu, da bodo sami ustvarjali svojo dodano vrednost in zaposlovali druge. Zveni morda pretirano, ampak nič kaj bolj kot zgrešene strategije domačega sistema visokega šolstva, kjer letno univerze »izpljunejo« na stotine novih magistrov ekonomije, ki v praksi niso zaposljivi. Ali pa desetine doktorjev določenih naravoslovnih znanosti, ki lahko svojo službo poiščejo le v enem ali dveh javnih raziskovalnih institutih. Za slednje obstajata le dve rešitvi – ali si poiščejo svoje zaposlitve izven panoge, iz katere so doktorirali in kjer lahko vsaj deloma izkoristijo svoje znanje, ali pa drastično spremenimo šolski sistem z drastičnim zmanjšanjem števila mest na teh področjih znanosti. Če ne bomo naredili OBEH korakov, bomo zagotovo še naslednjih nekaj let poslušali o odhodu slovenskih znanstvenikov v tujino in nimamo niti razloga za slabo vest ob tem. Zanalašč sem si pustil za konec tega prispevka področje, katerega je dr. Schechtman omenil nekoliko bolj bežno, mislim pa, da bi se o njem v Sloveniji morali pogovarjati vsak dan. Govorim o »zadnji milji«, uporabniški izkušnji, embalaži,…vse to so sopomenke in govorijo o tem, kako produkt, ko je enkrat razvit tehnološko, potrebuje še primerno embalažo in prodajno strategijo, da ga kupcem lahko prodamo. V Sloveniji smo zelo dobri v tem, da tehnološko produkt razvijemo, ko pa ga je potrebno predstaviti kupcem, temu posvetimo zelo malo časa in zanemarimo njihova čustva ob prvem stiku z njim. Poglejte si razpoložljiva javna sredstva za razvoj v Sloveniji in na drugi strani obseg javnih sredstev za marketinške aktivnosti, promocijo,… neprimerljivo!

Prepričani smo, da so naši proizvodi tako zelo tehnološko napredni, da jih bod kupci kupovali ne glede na njihovo pojavno obliko. Da je dovolj, če na koncu z njih obrišemo umazanijo in kredibilnost ustvarimo s tem, da nanje z veliko napišemo »Made in Slovenia«. Ne drži! Najbolj priljubljeni proizvodi na svetu, pa z lahkoto to trdim za produkte, ki jih kupujejo gospodinjstva, ali pa profesionalni uporabniki, so tisti, pri katerih je najboljša uporabniška izkušnja, vključno z izgledom proizvoda. Samo pomislite na avtomobile – bi kupili avto, ki ima sicer zmogljiv motor in zavore, ter dobro vozno dinamiko, izgleda pa kot premočena kartonasta embalaža? Večina slovenskih podjetij temu zadnjemu, pa vendar ključnemu delu razvojno-prodajnega cikla posveča bistveno premalo pozornosti in to je na koncu tudi eden izmed razlogov prodajnega neuspeha marsikaterega proizvoda. Ne verjamete? Še vedno si lahko pogledate svetle primere iz domačega okolja – vam ultralahka letala iz Ajdovščine delujejo kot polizdelek? Ali pa vidite kak nedodelan detajl izpušnih sistemov iz Ivančne Gorice? Še posebej pri slednjem so kupci dobro obveščeni poznavalci, pa vendar si podjetje ne dovoli, da bi njihovi izdelki izgledali na pol dokončani in tudi njihove predstavitve na sejmih so lahko vzor ostalim podjetjem v Sloveniji. Žal pa v veliko drugih primerov (ne bom šel v podrobnosti, da dodatno koga ne užalim) videvam, kako do zadnje podrobnosti podjetja specificirajo svoje proizvode, da slučajno ne bi navedla nečesa, kar 100-odstotno ne drži, obenem pa pozabljajo, da je potrebno poudariti dobre lastnosti produkta in nekoliko potlačiti tiste, kjer produkt ne izstopa med konkurenco.

Članek je bil objavljen tudi na Startaj.si.