Sedim na letališču in med čakanjem na let nazaj v Slovenijo zapravljam čas s pregledovanjem Twitter »feed-a«. Nekaj bode v oči – ko berem objave v slovenščini, pa naj bodo to občutki ljudi, ki jih spremljam, ali naslovi spletnih novičarskih portalov – ena sama žalost, brezup, cinizem … tega med ostalimi objavami ni toliko, zato poskušam razumeti: je to fenomen trenutnega stanja v Sloveniji ali pa so ljudje, portali in ostali profili, ki jih spremljam v tujini, tako zlagani in neiskreni, da nočejo na odprti sceni povedati tistega, kar jih dejansko muči?

Dejstvo je, da situacija v Sloveniji ni rožnata. Da ne bo rožnata, smo nekateri napovedovali že v času debelih krav, ko je bilo bogokletno dvomiti v strmo rast nepremičninskega trga in Ljubljanske borze vrednostnih papirjev. Ni bilo niti sprejemljivo dvomiti v etičnost ravnanja uprav večjih gospodarskih družb in javnih zavodov, čeprav je bilo kristalno jasno, da so tam predvsem zaradi postranskih interesov in ne zaradi tega, da bi opravili kakovostno delo, za katerega so plačani. Danes imamo brozgo, ki je rezultat vsega tega, ter še marsikaterih drugih dejanj v preteklosti in žal tudi v sedanjosti.

Žal zato, ker kljub temu da je očitno, da nekatere stvari v Sloveniji niso okej, se ne spremenimo in ne premaknemo v bolj normalne tire. Namesto tega nam mediji poskušajo dopovedati, da je normalno to, kar je pri nas, in da nam grozi nevarnost od zunaj s strani držav (je kdo gledal kakšen dokumentarec iz Severne Koreje v zadnjem času – vsaka podobnost je zgolj naključna, verjetno). Skoraj neverjetno se zdi, ampak dejansko pri nas raje postavimo pod vprašaj vzdržnost modela tržnega gospodarstva in demokracije, kot da bi se pogledali v ogledalo in si priznali, da smo pač zabredli in se moramo iz tega položaja nekako rešiti. Ampak kako?

Gotovo ne na način, da si zatiskamo oči pred razmerami, ki vladajo pri nas. Z neoliberalcem me bodo ozmerjali mnogi, če se sprašujem, zakaj smo v preteklosti plačevali za reševanje drugih evropskih držav (Grčije, Španije …), zdaj pa ne vzamemo pomoči EU po nizkih obrestnih merah, ampak se raje zadolžujemo po trikrat višjih obrestnih merah pri posojilodajalcu, za katerega naša oblast meni, da ima pravico ostati anonimen. Ko se o tem fenomenu in ostalih »top-down« komponentah naše družbe pogovarjam s Slovenci, ki živijo v tujini, dobim vedno ene in iste odgovore: nikjer ni ljudem posejano z rožicami, ampak ljudje se drugje tega zavedajo in namesto da čakajo, da se razmere spremenijo, raje sami nekaj ukrenejo za boljši jutri. Ne bom ponavljal že zlajnanih besed JFK o tem, kaj lahko sami naredimo, niti se ne sprašujem toliko, kaj lahko naredim za državo, predvsem pa vem, da moram nekaj narediti najprej zase, potem bom imel šele potencial nekaj narediti tudi za druge okrog sebe. Tisti, ki čakajo, da bo država (kdo sploh je »država«??) poskrbela zanje, bodo verjetno vse bolj razočarani in na neki točki bodo (upam) prenehali tudi neomajno verjeti v besede, ki jih izgovarjajo politiki, da si kupujejo mir na svojih pozicijah.

Novembra 2013 je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje registriranih nekaj manj kot 120 tisoč brezposelnih, 0,5 odstotka več kot v oktobru. Sliši se kot suhoparen podatek, ki tistih, ki se počutijo udobno na svojih položajih, niti ne zmoti kaj dosti. Meni se zdi podatek alarmanten. Ne sprašujem se o vzdržnosti liberalizma in kapitalizma, definitivno pa se sprašujem o vzdržnosti modela gospodarstva, pri katerem je delež neto plače v bruto strošku za delodajalca takšen, kot je trenutno v Sloveniji. V veliki meri tudi zaradi zgoraj omenjenega števila brezposelnih, saj moramo tisti, ki za zdaj še lahko delamo, prispevati v skupne blagajne tudi zanje. Depresivna je tudi primerjava s sosednjimi državami, saj je denimo razmerje bruto/neto na Hrvaškem boljše kot pri nas, da ne govorimo o Srbiji, kjer je količnik še ugodnejši. Nihče ne odgovarja zaradi razmer, ko iz Maribora vsak dan odhajajo številni avtobusi z ljudmi na delo v Avstrijo in ko mi vsak drugi podjetnik pravi, da bo preselil sedež poslovanja v okolje z bolj normalno obdavčitvijo, kot je v Sloveniji. Nihče od odgovornih se ne vpraša, ali ne bi bilo primerneje znižati davčno obremenitev gospodarstva in vzpostaviti privlačnega okolja, kar bi povečalo število tudi podjetij, ki bi prišla k nam (je bil kdo v zadnjem času na Irskem?). Nihče ne pomisli, da so se slovenski kmetje v 18. stoletju uprli oblastnikom zaradi previsokih dajatev, ki pa verjetno niso predstavljali razmerja med bruto/neto, kot ga poznamo danes. Nima smila, v zdravo pamet politike bi že zdavnaj moral nehati verjeti …

Sliši se morda pretirano, ampak na trgu danes obstaja toliko možnosti, kjer si posamezniki lahko poskusijo zagotoviti varnost za danes in jutri, da je samo čakanje na pomoč »od zgoraj« nesprejemljivo. Na vsakem koraku spodbujam ljudi, ki so ostali brez prihodkov, ali pa so nezadovoljni s položajem, naj se že danes prelevijo iz bremena drugih v kreatorje dodane vrednosti. Naj opustijo upanje na to, da se bodo razmere izboljšale same, temveč naj sami poskrbijo, da se trend obrne pri njih samih. Morda jim dejansko ne uspe. Ampak če ne poskusijo, potem nimajo niti najmanjših možnosti, da pridejo do tega, da so sami kreatorji svoje usode, morda nekoč zaposlijo še koga od tistih 120 tisoč, morda v prihodnosti plačajo tudi kakšen davek na dobiček v Sloveniji. Če bo takratna oblast (katerakoli že) premogla toliko modrosti, da bo vzpostavila konkurenčno okolje doma in ne bo podjetnik že v začetku razmišljal o selitvi v okolje, ki je zanj bolj spodbudno od domačega.

Članek je bil objavljen tudi na Startaj.si.